Po spremembi zakonodaje s področja družinskih razmerij ter uveljavitvi Družinskega zakonika (DZ) je na področju urejanja varstva in vzgoje otrok prišlo tudi do pomembne novosti oziroma spremembe, tako v sodni praksi, kot tudi v literaturi.
V novejši sodni praksi je tako uveljavljeno sledeče stališče/pravilo:
»Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.«
Naslovna slika: pixabay.com